V oktobru nas vodijo poti tudi na pokopališča, da za praznik vseh svetih uredimo zadnja bivališča naših prednikov, znancev, sosedov … in se spominjamo in razmišljamo o svoji minljivosti. Prav ganljiva je pesem Kje so moje rožice, ki med drugim po­stavi v ospredje človeka. »Kje je fantič zdaj vesel, / ki je to prepeval, /­ da bi enkrat še zapel, / kratek čas nam delal. / Hitro, hitro mine čas, / ah, ne bo ga več pri nas.« To čutimo tem bolj, čim starejši smo.

Človek je bitje, in sicer edino bitje, ki nosi uro in ve za smrt in o njej razmišlja. Dramatik in duhovnik Anton Medved, umrl je star 41 let, je zapisal: »O kaj misliti, čutiti mora sleherno srce, / o kaj mora vse prebiti, / preden v črno zemljo gre.« Smrt je zanesljiva, neizprosna in edino gotova stvar v našem življenju. Pred njo bežimo, in dokler moremo, se je izogibamo. Včasih gre za las, da ji za nekaj časa ubežimo. Kdor preživi hudo nesrečo ali bolezen, rad prizna, da mu je bilo življenje ponovno podarjeno. Uiti sm...