Sédel sem v kapelo Doma duhovnih vaj in se namenil moliti. Na vegasti, v levo stran viseči mizici (ki jo s tem, ko jo imenujem »mizica«, krepko precenjujem, prej bi temu rekel stojalo za rože), je stala škatla: kocka, katere pozlata in simbol »Pax Christi« na prednji strani sta dala bolj slutiti kot vedeti, da gre za tabernakelj. Na tleh pred zlato »lego kocko«, naslonjeno na mizico oziroma podstavek, je kraljevala reprodukcija znamenite religiozne slikarske »klasike«, ob njej šopek belih plastičnih tulipanov in pa baterijska grobna sveča, ki je tam dežurala kot »večna luč«.

Vznemirilo me je. Razburilo celo, priznam. Imelo me je, da bi v sveti jezi spletel bič in vse skupaj pometal iz belo prebeljene podstrešne sobice. Potem pa me je spreletelo: v pozlačeni kocki, ki si res ne zasluži imena tabernakelj, je vendarle Jezus. In ti bi ga vrgel ven?! Estet v meni se je farizejsko branil, da si Najsvetejše oziroma Najsvetejši vendarle zasluži, če že ne najlepše, kar premoremo, vs...