Spregovoriti o bolezni je težko, a je osvobajajoče

Znanka mi je pripovedovala, kako je bilo, ko je njen mož zbolel za multiplo sklerozo. Od takrat je minilo že kar precej časa, oba otroka sta bila ravno na meji odraslosti. Mož o bolezni sploh ni hotel govoriti, niti z domačimi, kaj šele z ljudmi zunaj družine. Stanje je postajalo že kar mučno. Vsi so vedeli, da je z njim nekaj narobe, pa o tem sploh niso govorili. Žena, zelo modra ženska, pa je v sebi zelo jasno začutila, da se morajo pogovarjati, izreči svoje strahove, svoja pričakovanja in upanja. Če hočejo, da čim bolj normalno živijo naprej, morajo to narediti. To je v sebi zelo dobro čutila.

Izbrala je primeren čas in se z vsemi dogovorila za družinsko srečanje. Pogovarjali so se o očetu, njegovi bolezni in njegovih težavah, pa tudi o strahu in problemih žene in obeh otrok. Vsak je povedal svoje, svoja pričakovanja in svoje pomisleke. Žena je lepo povedala: »Bolezen je zdaj tu, ne moremo je zanikati in odstran...