Spominjam se skupine mladih, ki jo je bilo eno samo navdušeno in čisto prekipevanje, toda njihov župnik je okoli njih videl le strahove, dvome in slabe izkušnje, ki so ga oblagale skozi življenje. Minil je zenit, v skupino se je prikradla ta in ona razpoka, edenskega obdobja ni bilo več nazaj. Naposled je v ostankih nekdanje kakovosti župnik začel videvati svetla znamenja in priložnost za rast širše skupnosti. A vlak je odpeljal, čas za interferenco je bil zamujen.

Podobna nepoklopljena valovanja zaznavamo v slovenski zgodovini. Eno predstavlja duhovna in kulturna kondicija naroda, drugo geopolitične okoliščine.

Če se ozremo prek stoletnega prepada, vidimo za današnjo mejo cvetoče življenje v zares široki pahljači, a če naj to življenje simbolizira mogočen Narodni dom v Trstu, je simbol zunanjih okoliščin njegov požig. Novembra bo sto let, odkar smo – spet ne glede na zavidljivo notranjo moč – brez lastnega državnega predstavništva v pogajanjih izgubili Goriško,...