»Ko prebereš kaj takega, spet veš, da je umetnost ena sama!« je vzkliknil prijatelj pred zdaj že davnimi leti. Kar je tedaj prebral, je bila neka pesem, a ni tako važno, katera: v njem je obudila poplavljajoče občutje, po katerem je prepoznaval umetnost, vso pravo umetnost. Morda je bolj važno, da je po izobrazbi filozof: bi mogoče lahko povedal, kaj je skupnega vsemu tistemu, čemur pravi »prava umetnost«? V čem je njena identiteta? Ah, težko! Ali si ni že sam s svojo navdušeno reakcijo odvzel pravice do govorjenja o umetnosti – ker kaj pa ima t. i. sodobna umetnost, ta zadeva družbeno kritične teorije in akcije, z emocijami in navdušenjem? Kajti če bi hotel to svoje občutenje analizirati, bi moral razpršiti vzdušje očaranosti, zunaj katerega pa sploh ni mogoče »uvideti«, kaj je tisto, kar utripa v jedru vsake prave umentine, kar se v njej razpira. V resnici bi torej moral najprej uvesti radovednega spraševalca v ozračje svoje očaranosti, ga povabiti, naj se vzpne na »čarobno goro«...