Ali lahko ima beloruska zgodba v vsej svoji čistosti srečen konec?

Zaradi vsega, kar sem doslej zapisal ali izrekel o tej temi, ne morem in nočem skrivati, da sem vzel belorusko demokratično gibanje, ki se je začelo med predvolilno kampanjo za letošnje predsedniške volitve in doseglo vrhunec po njih, na neki način za svoje. V njem vidim enega najčistejših med podobnimi procesi, kar sem jih v Evropi in deloma po svetu doživel in spremljal v zadnjih treh desetletjih. Sem zaradi tega naiven? Tveganja se zavedam. A moj Bog, kar sem videl in vidim, me je res prav po otroško navdušilo.
Zato se bom za začetek ustavil ob dveh zelo relevantnih ugovorih, ki se pravzaprav rada pojavita vedno, kadar se takole na ulici zamaje utečeni režim avtoritarnega predznaka. Prvi pomislek je, da se protestnemu gibanju pripisuje prevelik pomen in da je njegova moč prej medijski konstrukt, ki naj dviga samozavest liberalni zahodni javnosti, kot pa odraz dejanskih razmer. Prav tako hitro se poj...