Rada pešačim. Če je časa dovolj, z veseljem kakšno pot opravim peš. Sama. In kadar moja pot pelje skozi bolj obljudene kraje, marsikdaj kaj slišim – tako, mimogrede. Grem mimo skupinice ljudi in »po nesreči« zaznam temo pogovora. Pred nedavnim se mi je to zopet zgodilo … in mi dalo misliti.

Skupina mladih, srednješolcev, bi rekla, mi je v parku prišla naproti. Najstnico sem slišala reči: »Ko sem včeraj šla na sprehod ...« in že jo je nekdo prekinil: »Kaaaj? Na sprehod si šla? Kar sama?« Takoj je (tako kot jaz) začutila, da je rekla nekaj nenavadnega, in se poskusila izviti iz »čudaškega« položaja: »Ja, ampak samo včeraj, saj drugače skoraj nikoli ne grem …« Potem smo bili že predaleč narazen, da bi pogovoru sledila naprej. Sem pa še dolgo razmišljala o njem.

Je res tako čudno iti sam na sprehod? Na sprehod se gre kvečjemu s psom. To je normalno. Toda sam...