V zadnjih letih svojega življenja se ata nikakor ni več trudil, da bi nam odraslim otrokom kaj dopovedal, nas poskušal popravljati, ali svetovati, kaj šele, da bi nas opominjal. V sebi je nosil le eno željo: da bi nam bil blizu.

Enkrat samkrat pa se spomnim, da sem iz njegovih ust slišal resen opomin. Bilo je sredi poletja in z ženo sva se odpravila v hribe, za spremembo sama, brez otrok. Zelo dobro je poznal neoznačene poti po tistih hribih in planinah, ki jih je sam že večkrat prehodil. Zato sem se pri njem dobro opremil z vsemi informacijami, kje je treba biti pozoren na razne kamne, prelaze in melišča, da se ne bi izgubila v brezpotju.

Ob svitu sva krenila in zgodaj popoldan sva bila že tudi nazaj. Imela sva v mislih, da bi preostanek dneva izkoristila še za razne druge opravke. Ponosna sva bila, da nama je uspel podvig po brezpotju v visokogorju. Ata pa me je resno pogledal in rekel le: »Tako se po hribih ne hodi.«

Seveda on – vampež, kot si je sam r...