Srečujemo jih vsepovsod. Police se šibijo pod težo knjig, ki so napisane o njih. Upodabljajo jih umetniki, o njih skladajo pesmi in snemajo filme. Njihovo ime nosi najvišji slap na svetu in mesto Los Angeles. Z njimi odpiramo in zaključujemo dneve ali se odpravljamo na svoje poti. Celo za dobrega človeka rečemo, da je kot angel.

Pa vendar so angeli tako skriti, nevsiljivi in ponižni sopotniki, da jih v vsakdanjiku še vedno z lahkoto spregledamo. Pravzaprav bi zanje lahko mirno izrekli besede, ki jih je v 17. stoletju – sicer o sv. Jožefu – povedal Bossuet: »Tisto, kar ima Cerkev najodličnejšega, je najbolj skrito.« Le tu in tam se odškrne zavesa in presenečeni lahko prebiramo resnico o njih. Ne le v Svetem pismu. Ob koncu petega stoletja se je recimo, tako beremo, nadangel Mihael prikazal na italijanski gori, ki zdaj nosi njegovo ime – in prebivalci bližnjega kraja so bili čudežno rešeni pred napadom barbarov. Skoraj stoletje kasneje ga je na vrhu današnjega Angelske...