Bog nikomur ničesar ne vsiljuje, ne vsiljujmo tudi mi

Pred kratkim sem se pogovarjala z gospo, ki me je pred osemnajstimi leti kot študentka poslušala in si takrat zapomnila neko mojo misel, ki jo še sedaj spremlja. Sama se tega niti več ne spomnim. Ta misel pa se glasi: Ne moremo z vsemi ljudmi govoriti o Bogu, lahko pa z Bogom govorimo o vseh ljudeh.

Zdaj o tem spet razmišljam. Res ne moremo z vsemi ljudmi govoriti o Bogu. Nekateri bi to preprosto odklonili, morda bi se kdo celo norčeval ali kaj podobnega. To bi razumela kot vreči bisere pred svinje. Da bi ljudi kar tako, z besedami, spreobračali, pa seveda tudi ne gre. Sama sem se pripravljena pogovarjati o Bogu z vsakim človekom, ki to želi in pokaže zanimanje za to. Vsiljevala pa tega pogovora ne bi nikomur. Imam občutek, da tudi Bog nikomur ničesar ne vsiljuje.

Drugače pa je, ko se pogovarjam z Bogom. Bog me sprejema takšno, kot sem, tudi z vsemi mojimi vprašanji in dvomi. Z njim se lahko pogovarjam...