Pred meseci smo Slovenci dobili nov državni praznik, dan slovenskega športa, ki ga bomo prvič praznovali prav kmalu, 23. septembra. V vsaki državi imajo državni prazniki poseben pomen: spominjajo nas na ključne dogodke in vrednote, ki državljane združujejo in s tem oblikujejo. Ob njih se krepi narodna zavest in pripadnost. Zaradi njih se čutimo bolj povezane in složne, bolj pripravljene delati za skupno dobro. Pa ima šport res lahko takšno moč, da si zasluži poseben državni praznik?

Poglejmo na primer kolesarstvo, za katerega se že vsaj od letošnje pomladi zdi, da postaja slovenski nacionalni šport. Morda bi kdo utegnil pomisliti, da imajo zasluge za to petkova brezciljna kolesarska potepanja po Ljubljani, a ni tako. Da si katera koli dejavnost pridobi za državo pomemben status, mora državljane povezovati, ne pa jih ločevati; mora graditi, ne pa rušiti; zaradi nje in ob njej naj bi se okrepila ponos in pripadnost državi, ne pa se iz nje norčevali. To v prvih septembrskih dn...