Vsako jutro se na paleti mojega dne znajdejo nove barve in sprašujem se, katere bom izbrala, da bom z njimi obarvala nov dan. Ko v zgodnjem jutru zapisujem v zvezek (lahko bi ga poimenovala tudi terapevtski dnevnik) svoje misli, vidim, da se je na platnu dneva sama od sebe že znašla debela plast podlage v obliki skrbi, mnenj o tem in onem, pa tudi takšni in drugačni občutki in očitki, sebi in drugim. Umetniki sicer trdijo, da je za dobro sliko potrebno čim bolj bogata podlaga, sestavljena iz več nanosov. No, moje poznavanje umetnosti nasploh je izredno slabo, kljub temu pa vidim, kaj je lepo in kaj daje sliki harmonijo in poudarke, ki vodijo gledalca, da se sprehodi z očmi in uživa v lastni interpretaciji in občutju.

Sprašujem se, ali bom izkoristila priložnost, podarjeno iz rok svojega Stvarnika, ki mi že po naravi, ki nas obdaja, kaže najlepše in navdihujoče slike. Se bom zgledovala po njih, ali bom v svoj dan zamešala vse barve po svoje in bo nastala velika packarija nam...