»Ko rušiš spomenike, vedno obdrži podstavek. Prišel bo prav.« Te besede poljskega aforista Stanislava Leca dobro orišejo nestalno naravo obeležij, ki jih postavljamo »velikim« ljudem. Spomeniki padajo in naredijo prostor novim (ali starim), odvisno od političnih in družbenih sprememb. So kolektivni spomin, simboli identitete skupnosti ali vsaj želje, da bi se povezali okoli idej in vrednot, ki jih poosebljajo podobe na njih. Hkrati izkazujejo tudi moč, ko s privzdignjenega podstavka izražajo navidezno nesmrtnost tega, kar predstavljajo. Zato se v času družbenih preobratov in menjave oblasti proti njim tudi tako lahko sprosti bes množice in zato prizori rušenja spomenikov pogosto spominjajo na linčanje. Simboli lahko združujejo ali razdvajajo.

Spomeniki so čisti. So pogosto idealizirane podobe zgodovinske osebnosti, človeka iz mesa in krvi, ki mu odstranimo vse pomanjkljivosti, hibe in napake. So prečiščene podobe, zato vedno tudi zavajajoče. Njihov namen ni večplasten zgodo...