Ob tem, ko je institucionalni vidik Cerkve (maše, spoved, verouk, praznovanja ...) med epidemijo nekako »zamrznil«, sem začutil, kako močno je moja vera naslonjena na ta zunanji ritem in kako malo ostane, če zunanjega okvira ni. Sprašujem se, kakšno naj bo razmerje med »zunanjim« in »notranjim« krščanstvom, da bi bila moja vera bolj poglobljena?

Spoštovani gospod Pavle, dovolite, da vaše vprašanje glede odnosa med »zunanjim« in »notranjim« krščanstvom razširim še z enim vidikom, ki ga poznavalci duhovnega življenja vključujejo v svoja razmišljanja: »To troje sestavlja človekovo izkušnjo vere: Cerkev, se pravi konkretna krščanska skupnost, katere del je posameznik, kritično mišljenje, se pravi razmišljanje, branje, poglabljanje znanja, ter mistika, se pravi neprestana odprtost za presenečenje, ki odpira prostor za razodetje Boga kot Nekoga, ne kot nekaj. Če manjka katera od treh komponent, je vera okrnjena, neavtentična in ne more rasti« (p...