Nedavno sem se znašel v precej nenavadnem položaju. Ker je bilo, ko sem po dopolnjenem 50. letu vstopil v preventivni program Svit, ugotovljeno, da sodim v dokaj rizično skupino za raka na debelem črevesu, mi je bilo naročeno, naj po nekaj letih znova poskrbim za kolonoskopijo. Rečeno storjeno. Med dalj časa trajajočim posegom je beseda dala besedo in sproščujoč pogovor je nanesel tudi na to, da sem novinar pri Družini. In potem nenadoma zaslišim zdravnikovo vprašanje: »No, in kaj si mislite o napovedanih zakonskih spremembah na medijskem področju?« Malce za hec, malce zares moram priznati, da prvi hip nisem ponudil kakšnega konkretnega odgovora – hm, kaj pa če je tisti, ki to sprašuje, oster kritik sprememb, ki jih na tem področju predlaga sedanje Ministrstvo za kulturo, in bi se mu, če mu moj odgovor ne bi bil ravno povšeči, pri »vrtanju« po moji notranjosti nehote zatresla roka? Seveda sem bojazljivo misel hitro pregnal, a še preden sem lahko kar koli odvrnil, sem zaslišal...