Ker nama Bog prvi odpušča, lahko odpustiva drug drugemu

Odpuščanje ni samo zastonjski dar usmiljenega Očeta, ampak tudi naloga, da tudi mi tako »odpuščamo našim dolžnikom«, kakor molimo v očenašu. Pa vendar se pogosto obnašamo kot služabnik v evangeliju, ki mu je bilo odpuščeno, sam pa je zaprl v ječo enega svojih dolžnikov. Tudi v zakonu poznamo razne »ječe«: npr. ječa molka, »tihe maše«, »kuhanje mule«, izogibanje in še marsikaj. Vemo, kako smo iznajdljivi, ko hočemo zakonca kaznovati. Naša drža govori: ti si kriv(a), da se tako počutim in da ti še ne morem odpustiti.

Niti ne pomislimo, da s tem sami sebe zapremo v ječo. Odpuščanje nima nobene zveze z drugimi. Je svobodna odločitev, da ne dovolim, da me preplavljajo čustva sovraštva in vodijo maščevalne misli. Jezus ve, da potrebujemo njegovo moč, zato nam pri vsaki mašni daritvi daje piti svojo kri, »ki se za nas in za vse preliva v odpuščanje grehov«.

Pri sveti maši prosiva prav to: da bi zmogla odpušč...