Z bratom sva se v muhastem poletju realistično-optimistično odločila, da se podava na enodnevno turo po Pohorju. Vreme je kazalo tako tako, pa vendar sva se v zgodnjem jutru odpravila na pot. Že celo noč ni deževalo! Letos to ni kar tako … Rekla sva si, kar bo, pa bo.

Po kakšnih desetih minutah hoje, še preden sva sploh prišla do prvega klanca, je začelo padati. Nekaj vodnega, morda dež morda ne … Nič hudega, dobro sva opremljena. Naslednjih 20 minut nisva zares vedela, ali sploh dežuje. Morda Bog tehta najino iskreno jutranjo molitev za čim manj dežja? No, potem se je »končno« ulilo. Molče sva premagovala strmino, vsak s svojimi mislimi in molitvijo. Tako naju je v dobri uri, kolikor sva še potrebovala do prve koče, pošteno opralo. Usedla sva se pod nadstrešek drvarnice pri koči in si privoščila zajtrk. Medtem ko sva jedla, seveda ni deževalo!

Brat mi...