Konec druge svetovne vojne se je Jugoslavija po zaslugi partizanskega narodnoosvobodilnega protiokupatorskega boja uvrstila med zmagovite zavezniške in antifašistične države. S tem je Slovenija zakoličila nove meje, ki skoraj sovpadajo z etničnimi, si ponovno zagotovila dostop do morja in postavila temelje svoje državnosti. Toda v nasprotju z zahodnimi med vojno okupiranimi državami, kamor se je naglo vračal pravni red skupaj s ponovno vzpostavljenimi demokratičnimi institucijami, je jugoslovanska nova oblast, ki jo je vodila Komunistična partija, po vzoru Sovjetske zveze in v skladu s svojo revolucionarno usmeritvijo, navzočo že med NOB, začela sistematično obračunavati s svojimi medvojnimi nasprotniki, ne da bi pri tem upoštevala najosnovnejša pravna in civilizacijska načela.
Pri tem ni šlo toliko za pobijanje pripadnikov okupatorskih vojska, kolikor za likvidiranje »notranjega sovražnika«, predvsem medvojnih sodelavcev okupatorskih oblasti. To je bila posledica zapletenih ra...