Počitnice in dopusti se počasi iztekajo in vstopamo v dejavnosti novega šolskega, leta. Mogoče nam bo pri tem pomagalo nekaj kratkih misli iz dnevnika velika liturgista Aleksandra Schmemanna (1921–1983).

»Dejavnost sama po sebi ni nevarna, pač pa zreduciranje Cerkve na njeno aktivnost; poistovetenje cerkvenega življenja z dejavnostjo. 'Ideja' Cerkve, njeno zakramentalno počelo življenja, nas namreč po eni strani osvobaja od 'to moramo narediti' ('odložimo vse posvetne skrbi', poje himna kerubinov svetega bogoslužja) in nam omogoča, da smo deležni 'novega življenja', da nam je odprta večnost, Božje kraljestvo, po drugi strani pa od nas zahteva, da nosimo to izkušnjo novega življenja v svet, da se 'ta svet' očiščuje, da ga osvetlimo z 'neposvetnostjo' izkušnje Cerkve. Ampak zdaj se dogaja ravno nasprotno: v Cerkev vnašamo 'aktivizem' in s prazno vznemirjenostjo tega sveta zastrupljamo življenje Cerkve. Rezultat tega je začarani krog in Cerkev kot zakrament odrešenja 'obvisi v...