Živa meja preprečuje, da se mi prometna pot ne bi primaknila tik pod okno. Mejnik je točka, od koder smem preusmeriti kakšnega preveč svobodnjaškega hlastača po »premalo zemlje in preveč«. Navednici označujeta naslov zgodbice v prastari čitanki, kakor se je nekdaj reklo šolskemu berilu. Kratka zgodba je opisovala pogoltneža na zemljo. In mu je bilo obljubljeno, da jo dobi v last toliko, kolikor jo bo obtekel. Možakar se je pognal v dir. Začelo mu je zmanjkovati sape, a ni odnehal, dokler ni obležal. Vendar tudi živ ni bil več. Po tistem branju sem vedno videla našo precej dolgo njivo in bila presrečna, da je nismo pridobili s kakim neumnim tekom, ampak jo je ata dobil od svojega ata v dar. Menda je bilo rečeno, da bomo tako laže živeli. Resnica, le da je morala biti njiva vsako leto na novo obgarana. Oranje, okopavanje, pletev, pobiranje kamenja – le od kod se je vzelo –...