Moja srčna želja je, da bi tudi v času počitnic, ko sva z možem dobra dva meseca v celoti sama odgovorna za skrb za otroke, ohranila svojo »osebno higieno«, kot jo sama imenujem. V to ne spada le vsakodnevno tuširanje in umivanje zob, ampak tudi stik s sabo skozi zapisovanje mimobežnih misli, stvari, za katere sem hvaležna ali na katere sem ponosna, beleženja svojega cikla, citatov iz knjige, ki jo berem, molitev. A velikokrat za to ni priložnosti, časa ali volje ne zjutraj ne popoldne ne zvečer. Ko se vrnemo z razmeroma napornega družinskega podviga (smo zagrizeni pohodniki in kolesarji), me preprosto »zmanjka«, pogoltnejo me tudi kuhanje in tisočera drobna opravila, vsa povezana s skrbjo za otroke.

Včasih se mi zdi, da imam povsem zdrizaste možgane, da je moj miselni prostor čisto zakrnel, da se ne morem zbrati. Zdi se mi, da je bilo to še nekako opravičljivo za moje materinske začetke (spominjam se, kako se pogosto nisem mogla spomniti niti tega, kateri dan v tednu in me...