V teh poletnih dneh pri maši pogosto beremo berila, ki govorijo o hrani. Bolj konkretno, o kruhu in ribah, ki jih je Jezus pomnožil in s tem nahranil množico ljudi. Predstavljam si, da je ob tem tudi Jezus užival, ko je videl, s kakšno slastjo so lačni ljudje jedli kruh in ribe. Če meni namreč uspe pripraviti kakšno slastno jed in jo otroci z užitkom zmažejo, sem vsaj toliko kot oni zadovoljen tudi sam.

Zadnjič mi je to uspelo. Ponudil sem se in za polno mizo otrok spekel burgerje in bučke. Toliko pohval že dolgo nisem slišal. Vsak dan bi tako jedli, so rekli. Hitro so me imenovali za najboljšega kuharja in sklenili, da je najbolje, če kar jutri spet pripravim podobno kosilo.

Poznamo to zgodbo. Tudi Jezusa so ljudje po slastni večerji hoteli razglasiti za kralja. Seveda iz istega razloga, da bi jim vsak dan pripravljal imenitno večerjo. A Jezus jim je hotel dati še drugačno, boljšo hrano. Želel je, da bi bili lačni Boga, ki bo hrana za njihovega duha. Začel jim je...