Za uvod v to razmišljanje si bom izposodila enega svojih odgovorov v intervjuju v pretekli številki Slovenskega časa. Izhodišče zanj je bila ugotovitev spraševalca, da je domoljubje na slabem glasu. Že dejstvo, da ga je potrebno utemeljevati kot nekaj dobrega, kaže, kako nizko smo padli, sem se strinjala z njim, obenem pa dodala, da je domoljubje povsem naravno čustvo, odnos do svojega; domovina, narod, rod, vas, hiša, družina niso prazne besede ali kulturna stvaritev. So človeške danosti, brez katerih ne moremo. Kdor se odpove temu, doživi praznino. Če bi imela na razpolago več prostora, bi zagotovo dodala še, da je zame domoljubje tista najžlahtnejša vrednota, zaradi katere se skorajda »ponarodelo« vprašanje nekdanjega ameriškega predsednika Kennedyja »ne razmišljaj, kaj država lahko naredi zate; razmišljaj, kaj lahko ti narediš za državo« ne zdi cenena politična floskula, temveč bistvena spodbuda za vse nas pri delu za skupno dobro.

Toda nekaj dni po objavi sem v svoj p...