Večkrat grem na sprehod v gozd, ki je za našo hišo. Ko sem pred kratkim hodila po gozdnih poteh, je naenkrat postalo mračno in začelo je deževati. Čeprav dežnim kapljam ni uspelo prodreti skozi gosto vejevje, čas za sprehod ni bil ravno obetaven. Pa sem vendar pomislila, kaj pa, če bi poiskala kakšno gobo. Jaz, gobo? Saj nikoli nisem našla nobene. Pa vendar se je tokrat zgodilo nekaj nenavadnega: jaz sem našla gobo. In to ne le eno, pač pa pet, kar je bilo zame pravo obilje. V tem, da sem sama našla gobo, sem prepoznala začetek nove življenjske lekcije. Stvarnik mi je želel na poseben način sporočiti, da me ljubi in da sem zanj dragocena. Zakaj?

Ko nisem bila pozorna, se mi je namreč dogajalo, da so moje misli tavale po »puščavi« obtožb in zamer. Tam pa nisem želela biti. Opazila sem, da sem svoje misli dojemala kot avtonomne, podobne vegetativnemu živčevju v telesu, ki je avtonomno in deluje neodvisno od človekove volje. Najdaljši živec je vagus, po slovensko klatež. Že nj...