Ko je Ada Škerl leta 1949 izdala svojo pesniško zbirko Senca v srcu, je bila zagotovo prvo žensko ime med mlado pesniško generacijo ob Marički Žnidaršič in Zori Tavčar. Z izrazito osebnoizpovedno liriko je ostro posegla v tedanjo povojno, močno socializirano in družbeno angažirano pesništvo. In prav zaradi tega svojega položaja je bila deležna popolne zavrnitve tedanje uradne kritike. Škerlovi so mnogi kritiki očitali popolno odsotnost od aktualnega družbenega dogajanja, kar je bilo v takratni poetični doktrini tako rekoč predpisano, torej obvezno. V povojnih letih je v poeziji prevladovala vojna, predvsem partizanska tematika, njej pa se je pridružila graditeljska, ki so jo ironično poimenovali kramparska poezija. V takem literarnem okolju je bilo težko prebiti nazorske in poetološke pregrade in v takih okoliščinah je bil nastop Ade Škerl res izjemen, tudi v osebnem deležu pogumen. Ni bilo namreč lahko prenašati neprizanesljivo zavračanje vplivnih komentatorskih p...