V naši hiši je vse majhno, razen števila otrok. In morda je hiša majhna ravno zaradi števila otrok. In v naši majhni hiši, kjer je vse majhno – razen morda teže, ega in samozavesti pisca teh besed, ki se ima za glavo te ne tako majhne družine, ki biva v tej majhni hiši –, je tudi miza. Ta po svojih merah in oblikovalskih standardih velja za čisto povprečno mizo … a ko kot družina sedemo k obedu, postane majhna. In je to simpatična, trpežna miza, ki ji leta niso prizanesla s praskami in ranami, se je pa z leti pomanjšala – premo sorazmerno z rastjo članov družine. In naj brez zadržkov povem, da »rast« ni šla zgolj v višino, temveč tudi v širino.

To je posebna miza. Ni bila kupljena v trgovini, ampak naročena pri mizarju. Njene mere niso »standardne«, ampak merijo toliko, kolikor je prostor dopuščal. K tej mizi spada še klop, ki ji v kombinaciji z mizo stroka reče »jedilni kot«. In tudi ta je v naši majhni hiši poseben, saj ni en sam, ampak sta dva … in ker sta oba kota »prav...