»Moj služabnik si, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« (Iz 49,3)

Samostalnik »hlapec, služabnik, suženj« (hebr.: 'ebed; gr.: dûlos) zaznamuje odkupljenega in pridruženega družinskega člana (3 Mz 25,44). Izrael sam se razumeva kot »sužnja«, ki ga je Bog rešil egiptov­ske sužnosti (3 Mz 26,13). Kljub temu da je Bog edini kralj in gospod, pa ljudstvo vstopi v strežniško razmerje s svojim kraljem (1 Sam 8,16).

Osebno lastniško razmerje med Bogom in človekom besedne zveze »tvoj hlapec« ne zaznamuje zgolj ljudstvo (1 Kr 8,22), temveč tudi kralja (1 Kr 8,24), preroka (1 Sam 3,9) in ne nazadnje modrega proučevalca Božjih naredb (Ps 118,23). Izraz »služabnik« dobi posebno mesto v Izaijevi knjigi, v spevih o Božjem služabniku. Pri tem ne gre le za splošen lik (Iz 42,19), temveč je kot »moj služabnik« ovrednoten Izrael (Iz 49,3) in skupina odrešenih (Iz 65,9). Gospod za sredstvo odrešenja uporabi trpljenje svojega služabnika, ki prinese ozdravljenje ran, mir in opravičenje (...