Maša za domovino

V navado je prišlo, da se pred ključnima državnima praznikoma dnevom samostojnosti in enotnosti ter dnevom državno­sti v ljubljanski stolnici daruje maša za domovino. Tako je tudi prav.

Zaskrbljujoče je, da se je ta maša sprevrgla v rutinski dogodek, na katerem mediji prežijo na bolj ali manj všečne, bolj ali manj politično korektne besede v nadškofovi pridigi. Nespodobno je preštevanje navzočih in nenavzočih politikov in članov diplomatskega zbora. Silno moteče je beganje fotoreporterjev po napol prazni cerkvi v prvih minutah »odmevnega dogodka«, dokler ti s svojim poklicnim instinktom za senzacije in kamerami ne odvihrajo na kakšen drug družabni dogodek.

Najbolj moteča in sramotna je skromna udeležba vernikov pri slovesnih mašah za domovi­no. V ne zelo veliki stolni cerkvi so klopi komajda polne. Vprašanji, zakaj je tako in kako privabiti vernike v stolnico za to priložnost, sta zelo na mestu. Cenjeno osebje nadškofijskega ordinariat...