Pred dobrimi 40 leti je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru skupščine Združenih narodov (ZN) Splošno deklaracijo o človekovih pravicah imenoval za »enega od najvišjih izrazov človeške vesti v sodobnem času« (1979). Šele dve svetovni vojni in zločini totalitarnih ideologij so pomenili tolikšno streznitev, da je prišlo do svetovne »magne carte« na področju človekovih pravic, ki bi imela univerzalno veljavo in preprečevala podobna grozodejstva v prihodnje – dokumenta, ki bi odražal »etično zavest« celotnega sveta, vsega človeštva. Po dveh letih snovanj, usklajevanj in dogovarjanj so 10. decembra 1948 v ZN sprejeli, brez glasu proti Belorusija, Poljska, Sovjetska zveza,