»Svojo hčer sem vzgajala v krščanski veri, a je pri devetnajstih zapustila Cerkev. Kaj naj storim?« To vprašanje je na spletu izzvalo množico vernih in nevernih svetovalcev.

Verni starši so sočustvovali z mamo in jo tolažili, da Bog njene hčere ni zavrgel, neverni so ji zagotavljali, da je uporništvo nujen del osamosvajanja, vsi pa so se strinjali, da vzgoja ni pritisk na gumb, ki avtomatično deluje. Oglasila se je tudi neka druga najstnica in obupano mamo rotila, naj spoštuje hčerino odločitev. Dodala je še lastno izkušnjo: »Iz Cerkve sem odšla, ker se je moja vera začela manjšati. Nihče mi ni šel na živce niti nisem sovražila koncepta Boga, sem pa postajala apatična do njega. Vera mi je postajala le še ritual za pomiritev in za to, da sem bila videti 'dobra'.« Kljub temu iskrenemu zapisu si predstavljam, da je omenjeno mamo bolj pomiril zapis fanta, ki je v najstništvu prav tako zapustil Cerkev in se potem vrnil. Ta je zapisal: »Moli zanjo. Imej jo rada. Odpuščaj ji, kot...