Miti nastajajo v zgodovini in za zgodovino, a nikakor ne kot del zgodovine v sodobnem pomenu besede. Tisti hip, ko postanejo to, se razkrojijo: izgubijo svojo moč in niso več to, kar so v svojem bistvu: ne morejo več oblikovati življenja in na svoj način osmišljati obstoja posameznika in skupnosti. Ko jih v našem razumevanju vsrka tok zgodovine s svojimi zakonitostmi, postanejo kulturni pojavi med drugimi kulturnimi pojavi, podvrženi racionalnim analitičnim postopkom in pluralizmu perspektiv; plod poetične domišljije, sistemski element ideologije ali celo invdividualna umišljenina (kot npr. Lacanov individualni mit nevrotika). Marsikaj sicer govori za to, da v resnici niso nič drugega, kot v njih odkriva smrtonosni racionalni pogled: njihovo mnoštvo, lokalna zamejenost, nasprotja med njimi in predvsem njihova minljivost. A zgodovina, ta mogočna grobnica mitov, jih po drugi strani nenehoma rojeva: isti racionalni pogled mora, hočeš nočeš, z začudenjem ali nejevoljo opazovati nenepren...