Kjer se pravljice o princih in princeskah končajo, se resnično življenje šele začne

V osnovni šoli sem zelo rada brala pravljice. Najraje romantične, o princih, ki rešijo ubogo princeso, in po poroki živita srečno do konca svojih dni. Ko bom v življenju našla svojega princa in se poročila z njim, bo moje življenje popolno, sem sanjala. Izkazalo se je, da princev ni (tako lahko spoznati) in da zakon sam po sebi ni srečen, tudi če se poročiš z najboljšim človekom, ki ga spoznaš.

Za dobrega fanta sem molila k sv. Antonu Padovanskemu, ki je zavetnik zaljubljencev in zakoncev. Moje molitve so bile uslišane. Z možem sva se spoznala na dekanijskih duhovnih vajah, kar je bilo zame potrditev, da sva si namenjena. Na skupno življenje sva se pripravljala v šoli za zakon, po poroki pa sva se vključila v zakonsko skupino, s katero se srečujeva vsak mesec. Če se na zakon ne bi intenzivno pripravljala in če danes ne bi redno skrbela zanj, bi se bilo v času zakonskih težav najlaže...