Pred leti sem končevala podiplomski študij ob delu, zato mi je zmanjkovalo časa, tudi za počitek. Vedno teže sem zbrala misli in se osredotočila na pisanje. Pika na i pa je bilo, ko sem videla, da so se mi začele tresti roke. Prižgala se je alarmna lučka: Ustavi se! A ni bilo tako enostavno. Razumela sem, da se moram ustaviti in spočiti, tekoče zadeve za študij in na delovnem mestu pa so me z roki preganjale. Govorila sem si: Samo še to naredim, potem pa si res oddahnem. Pa je bilo treba še to in ono, čas za počitek se je iz dneva v dan, iz tedna v teden pomikal in ni prišel na vrsto. Vest pa se je vztrajno in vedno glasneje oglašala: »Ne delaš prav. Kaj v resnici postavljaš na prvo mesto? Ali ne ubijaš s tem tudi samo sebe?« Pri spovedi sem Božjemu usmiljenju izročila tudi to in spovednik mi je dal nenavadno pokoro, da si vsak teden vzamem vsaj pol dneva zase, tudi sredi tedna, če bo konec tedna deloven: »Pa ne odlagaj na prihodnji teden, začni kar jutri!«

Najprej se mi je...