Letos sem bil na pogrebu prijateljeve babice v bližini Loškega Potoka. Po njem sem se odpravil proti Gori, da bi šel molit na grob Magdalene Gornik za svoje zdravje. Bil je prvi februar 2020, prva sobota v mesecu. Ko sem na parkirišču, kjer je bilo kar nekaj vozil, stopil iz avta, me je sunek vetra skoraj odpihnil. Minilo je že sedemnajst let, odkar sem bil nazadnje tam.

Izza zaprtih vrat cerkve Marije Snežne se je slišala prijetna pridiga in skozi ključavnico sem videl, da je cerkev nabito polna, zato sem nadaljeval pot na pokopališče. Kar sapo mi je vzelo, ko sem takoj za cerkvijo zagledal prekrasen pozlačen nagrobni kamen in grob, ki je bil prepoln sveč. Bilo je popolnoma drugače kot pred sedemnajstimi leti. Na nagrobniku je bila prekrasna slika Magdalene Gornik, ki sem jo videl prvič. Pokleknil sem pred grob in zmolil molitve, ki jih običajno molim. Vsekakor...