O čem naj poleti, ko zmanjka tem, sploh pišem. Še novinarji se pritožujejo, da lahko pišejo le o »kislih kumaricah«, a letos bo tudi tega manj, saj se zaradi virusnih ukrepov vsi bolj kislo držimo.

V poletni vročini se gre človek kdaj pa kdaj ohladit tudi v cerkev. In razmišljam, da je vsaj nam – vernim slovenskim kristjanom – virus naredil uslugo. Odkar moramo tudi v cerkvah nositi zaščitne maske, se pač ne vidi, vsaj ne tako zelo, kako kislih obrazov smo, in lahko veljamo za to, kar bi v principu morali biti: veseli ljudje! Pa saj nismo sami krivi! Ste se kdaj ozrli po naših glavnih in stranskih oltarjih? Ste opazili kako mrko, skoraj nejevoljno v nas zrejo ti, ki v »nebeškem kraljestvu uživajo večno veselje«?! Najraje bi še njim nataknil maske!

Saj vem: svetniki so resni ljudje in niso za vice. Niso za vice, ker so za nebesa!

Se pa med njimi kljub vsemu najde kakšen »veseljak«! Eden takih goduje prav v času kislih kumaric, na vrhuncu poletja …, ko skora...