Nemški kancler Kohl je ob političnih spremembah v Vzhodni Evropi vsaj nekajkrat dejal, da bi zamudili »milostni trenutek zgodovine, če bi spregledali svetlobo, ki nas je obsijala z neba«. Hvala Bogu je bilo v takratnem evropskem in slovenskem prostoru vsaj peščica posameznikov, ki so preudarno, pogumno in modro razbirali znamenja časa, se povezovalno odločali na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni ter po ranah, ki so jih povzročili totalitarizmi, spodbujali: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje«, kot nas je 8. julija 1990 v Kočevskem rogu na krščanskem pogrebu in maši zadušnici za tam pobite povabil nadškof Alojzij Šuštar.

Kot kočevski kaplan sem ravno v tistih dneh nastopil službo tajnika pri tem izjemnem človeku in pastirju, ki se je vse do svoje smrti spraševal, kako to, da je toliko ovir, nasprotovanj, predsodkov na poti demokratizacije naše domovine in samostojne dr...