Danes je moderno reči, da otrokom mora kdaj biti dolgčas. Razmišljam o tej modrosti in nekako se ne najdem v njej. O dolgčasu ne morem pisati iz vzgojnega vidika. Upira se mi. Ne morem določati, koliko dolgčasa naj bi odmerila drugim ljudem kot nekakšno nujno zlo, še posebej svojim otrokom. Vidim tudi, da oni iz dolgčasa, kot ga sami dojemajo, ne potegnejo nič pametnega. Takrat postanejo sitni, nergaški in drugim kratijo čas, ki bi lahko postal kratek ali dolg, vendar ga zabijemo v družinskem prepiru.

Sama dolgčasa, kot ga dojema večina ljudi (SSKJ pravi, da je to duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave), sploh ne poznam. In preden mi skočite v besedo, češ, tudi vam ne bi bilo, če bi imeli šest otrok, naj povem, da ga tudi kot otrok nikdar nisem poznala. Vsaj ne iz lastne izkušnje. O njem sta mi povedali sestri in brat, ki so se takrat, ko se jih je lotil dolgčas, hoteli na vsak način igrati z mano, in to mi n...