Umetnost in nove tehnologije v cerkvi

Najbrž ni nobena skrivnost, da verovati v 21. stoletju ni ravno mačji kašelj. To težavnost verovanja včasih pripisujemo prevladujočemu miselnemu toku ter razumskim oviram, drugič preprosto šibkosti vere ali pa delovanju hudega duha, spet tretjič čemu drugemu. Kaj pa, če je problem pravzaprav v nekem lagodnem liturgičnem konservativizmu? Kaj pa, če je nemajhen del odgovornosti za našo odtujenost od globoke resnice o neskončno dobrem Bogu na plečih naše, cerkvene neodzivnosti, ko gre za vprašanja vključevanja novih tehnologij in umetnosti v cerkveno, še posebej liturgično življenje?


Cerkve kot privilegirana mesta »višje resničnosti«

Cerkev je bila od vedno močno povezana s takšno ali drugačno ustvarjalnostjo.

Prvi teologi so bili denimo pesniki, v zgodnji Cerkvi se je razvijala mozaična umetnost, v srednjem veku je bila sporočilna arhitektura, nato kiparstvo, barvanje stekla, glasba, freskantstvo .....