»Imeti« duhovnika je bilo skozi desetletja bolj ali manj samoumevno. Cerkev je za mnoge posta(ja)la servis – kraj, kjer otroci prejemajo zakramente, da bi se lahko potem enkrat cerkveno poročili. Tudi če smo bili od naših duhovnikov oddaljeni in smo jih videvali le pri nedeljskih ali prazničnih mašah, nas to ni motilo: oni imajo svoje življenje, mi pa svojega. To, da je bila maša skoraj v vsaki večji vasi, smo sprejemali kot nekaj, kar nam pač pripada. Čeprav je bilo po drugih zahodnih državah stanje že veliko bolj zaskrbljujoče, pri nas tega pomanjkanja še ni bilo tako močno občutiti.

Potem pa je prišla korona. In petek, 13. marca, ko ni bilo več maš za ljudstvo. Šele takrat smo se mogoče bolj zavedli, koliko nam duhovniki pomenijo in kako težko je, ker moramo biti od njih oddaljeni. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da nihče ni več mogel k maši, prejeti zakramenta sprave in drugih zakramentov. Če smo prej v naših duhovnikih videli tudi gospodarstvenike, gradbenike, organiz...