Lani v tem času smo bili na kratkem oddihu na Hrvaškem. Kraj, kamor hodimo, je majhen in še manjša je cerkvica na hribu nad vasjo. Nima stalnega župnika in tam običajno mašujejo župniki iz sosednjih večjih krajev, včasih pa pride maševat tudi kateri od menihov iz bližnjega samostana.

Tisti dan, ko smo bili pri maši, je maševal starejši upokojeni duhovnik. Poleg tega, da je bil že precej v letih, je bilo opazno, da ima tudi Parkinsonovo bolezen. Pri hoji, poklekih in celo listanju knjige se je videlo, da ima težave. Tresle so se mu roke in verjetno ga je ob premikih tudi bolelo. Kljub temu se je trudil za vsak gib in obred celotne maše. Trudil se je, da bi vse naredil kar najbolje. Maševal je zavzeto in skrbno; nobena beseda ali gib mu nista bila odveč. Kljub tako hudim omejitvam, ki so mu jih prinesla leta, v sebi ni izgubil svojega poslanstva, temveč ga je – ko...