V tem tednu je v cerkveni koledar vpisan praznik rojstva Janeza Krstnika. Že zgodaj so mi razložili, da je bogoslužni spomin na zemeljsko rojstvo privilegij, ki je dodeljen samo peščici. Iz tega sem sklepal, da je slavljenec nekaj posebnega. Skozi leta sem ga potem na različnih koncih Evrope vedno znova srečeval na upodobitvah. Drugače kot sveti Nikolaj ali sveta Katarina, ki sta sicer skoraj tako velika zvezdnika likovnih mojstrovin, je nastopal (in nastopa) v različnih vlogah. Včasih kot otroški Jezusov spremljevalec pri igri, drugič kot skrivnostni Leonardov mladenič z ženskimi potezami, največkrat pa kot za svoja leta postarani bradač, ki ve, na koga kaže, ali zgolj kot glava na krožniku bolj ali manj grešno lepega dekleta. Seveda ne smem pozabiti scene, ki prikazuje Janeza v najpomembnejšem trenutku njegovega delovanja, ko mu je dano krstiti Jezusa samega. Vsaj na krščanskem zahodu mu je prav omenjeno dejanje priskrbelo njegov vzdevek. Prvi krščanski skupnosti pa je očitno povz...