Pred kratkim sem bila na pogrebu. V pozni starosti je umrla teta, prijazna gospa, ljubeča mati in babica. Zadnje ure pred pogrebom je ležala kar v domači cerkvi, v odprti krsti, da smo se ji vsi lahko približali, jo po želji tudi pobožali oziroma se vsak po svoje poslovili od nje. Vse je bilo tako mirno, domače in naravno. Njen svak je v klopi ob množici vnukov glasno molil rožni venec, vsi zbrani sorodniki in prijatelji smo z njimi molili za blagor pokojničine duše.

Eden od treh duhovnikov, ki so zatem zbrano vodili mašo, je v uvodu v očenaš dejal: »Ljudje smo navajeni, da na koncu vsakega stavka napravimo piko.« Potem je počakal, da je tišina napolnila prostor. Vsi smo čakali, kaj bo povedal naprej, mene kot slovenistko je pika na koncu povedi verjetno zanimala še bolj kot ostale: »Bo rekel, da se je zaključilo tudi življenje tete Tončke? Da je dokončano, kar...