Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti (Mt 10,28).

Človek je po Pavlovi trihotomiji duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Potem ko se je v človeško srce izlil Sveti Duh (Lk 12,21; Jn 14,26; Apd 1,8; 2,38), človek preprosto ni mogel več ostajati suženj lastnih strasti ali gole psihosomatske dinamike, saj prebiva v njem Tisti, ki je tudi Kristusa obudil od mrtvih (Rim 8,9.11). Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu (Rim 8,12), tudi nismo dolžniki strahu, da bi živeli strahu. Nismo namreč prejeli duha suženjstva, ampak duha posinovljenja (Rim 8,15), ki prežarja vse naše telo (gr. sŌma) in dušo (gr. psyhē). Duša, ki pomeni »življenje, živost, živo bitje«, pri človeku dobi dodatno konotacijo »Božjega diha, vpiha, duha«, ki ga Bog vdihne človeku, da more postati »živa duša« (1 Mz 2,7). Tako je duša ne le sedež naših čustev in volje, temveč izraz velikega Božjega daru, ki nas dela podobne Njemu. Ker torej Duh, ki smo ga prejeli, prežarja vs...