Obožujem mak. Nikoli ne bom pozabila pogledov nanj, tistih pogledov, ki so naju z možem pred leti spremljali na dolgih poteh proti Komposteli. Takrat sem rdeče makove cvetove doživela kot dar Stvarnika, ki mi je po njihovi lepoti zagotavljal: »Vem, utrujena si. Težka je ta pot zate, zato sem ti pripravil te lepe in krhke cvetice, da ti napolnijo dušo z veseljem in ti pomagajo premagovati napore.« Res so mi pomagali in res so me razveseljevali.

Tudi danes rada občudujem makove cvetove, vendar me tokrat učijo nove lekcije. Na polju sem nabrala popke, saj sem vedela, da cvet ne obstane dolgo. Prijateljica mi je povedala, da se popki tudi v vazi razprejo in zažarijo v vsej lepoti. In so se res. Spomnili so me na rdeče jezike, ki so se na binkoštni dan prikazali nad glavami apostolov. Takrat so bili jeziki vidno znamenje Božje ljubezni, razlite na vse človeštvo, znamenje, da nas Bog ni zapustil, ampak ostaja z nami vse dni do konca sveta. Tako je obljubil in kar on obljubi, ures...