Bilo je v šestdesetih letih. Kot blisk se je razširila vest, da Stane Jarm na Forma vivi v Kostanjevici kleše kip v spomin na trpljenje mater, ki so v Kočevskem rogu in na drugih moriščih izgubile može in sinove. Zavile so se v črnino, ki jih je spremljala do smrti. To je bil čas, ko so bili poboji še prepovedana tema. Ni stal na uglednem mestu, ampak je bil, v skladu z njegovo povednostjo, bolj na strani. Kot je trpljenje v človekovem življenju. Nimam estetske izobrazbe, vedno pa so me pretresle dolge črne rute izklesanih žalujočih mater. Jarm, ki so ga poboji med vsemi slovenskimi umetniki verjetno najbolj prizadeli, je bil in ostal junak človeške poštenosti in pokončnosti.

Neki povojni dobrepoljski učitelj mi je pripovedoval o tamkajšnjih ženskah, ki so po vojni, zavite v črno, kot bi bile pijane omahovale po njivah od psihičnega in fizičnega trpljenja. Nekaj let tam in še v marsikateri slovenski vasi ni bilo slišati joka dojenčkov.
Po osamosvojitvi smo imeli na Tršk...