Delili smo svoje izkušnje, svoje dvome, odprli nova vprašanja, nanje poskušali odgovoriti

Prvič sem šla v Stržišče po končani osnovni šoli, leta 1992. Poletje je bilo v polnem razcvetu, julij se je prevešal v avgust. V Stržišče me je popeljala moja sestra, ki je bila tam že leto prej z nekaj prijatelji z Raven in je prišla domov navdušena. V naslednjih letih se nam je pridružilo še več navdušencev iz Koroške, predvsem z Raven in Prevalj. Naš teden je vodil g. Jože Pegan, takratni župnik iz Šempetra pri Novi Gorici. V isti ekipi so bili še Marko Kos, Jože Pacek in sestra Snežna.

Prvo leto smo punce spale na podstrešju v spalnih vrečah. Velik prostor, obdan z lesom, je bil natrpan do zadnjega kotička. Manjši podest, na katerega smo splezale po lestvi, je dajal še nekaj ležišč. Luna, ki je sijala skozi lino, je blago spremljala speča dekleta. Jutro je bilo zgodnje. Zbrali smo se na terasi, obdani s klopmi. Vsi smo bili zbrani. Fantje so prišli iz druge hiše v spodnji...