Paolo Benanti (1973) preučuje etične dileme umetne inteligence, tehnoloških inovacij in drugih dimenzij postčloveškega, je rimski redovnik, pripada Frančiškovemu tretjemu redu. Algoretika in algokracija sta njegovi definiciji, kot član vladnih in vatikanskih komisij orje ledino na neskončnem polju digitalnega, postavlja filtre civilizacijskim nazadovanjem. Pred nekaj meseci bi bila beseda o njegovih povsem razumljivo podanih analizah verjetno zanimiva, v današnjem trenutku deluje oddaljeno.

Vmes se je zgodil epohalni zasuk, ki je nevrotiko drvečega vlaka zahodne družbe brutalno ustavil, potnike pa pustil na njem negibne in brez sape. Dvomim sicer, da smo ta čas znali izkoristiti za globljo refleksijo, táko, ki bi obrodila dejanja, to bo verjetno prinesel šok gospodarskega sistema, ki nas še čaka. Pandemija pa je vsaj omilila nasilnost prvenstva nekaterih postavk: zaverovanost v tehnološki razvoj, ki je človeku dajala namišljeno legitimacijo, da podredi svojim potrebam stvar...