Imejva v mislih, da obstaja nekdo, ki sovraži najino zavezo. Naredil bo vse, da jo uniči.

Prav na dan, ko je Mojzes v imenu izvoljenega ljudstva na gori Sinaj sklenil zavezo z Gospodom, ga je to ljudstvo izdalo in si postavilo svoj malik. Mojzes je v jezi razbil ne le malika, ampak še prej tabli z desetimi zapovedmi, besede zaveze.

Ko sva »si v laseh«, nikar ne snemajva dol prstanov, znamenja najine zaveze, ki sva jo sklenila v Bogu. To bi bil uspeh najinega sovražnika. Bog pa z ljudstvom ni sklenil pogodbe, ki jo je mogoče vsak trenutek preklicati, ampak zavezo, ki jo vedno znova obnavlja. Mojzesa je v drugo povabil, da spet stopi na goro, in mu dal novi tabli. Takrat se mu je razkril kot »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

Prosiva Boga za milost, da bi mu postajala vedno bolj podobna v najini medsebojni zavezi: da bova drug do drugega usmiljena in prizanesljiva, počasna v jezi, bogata v izkazovanju vse...