V zadnjem obdobju smo lahko izkusili, koliko stvari v življenju nam je samoumevnih. Za koliko stvari smo navajeni, da jih imamo na dosegu roke.

Ko v trgovini ni kvasa, toaletnega papirja, moke, paradižnikove omake in drugih za nas tako samoumevnih potrebščin ...

Žal je tako, da opazimo, da nekdo nekaj dobro dela, šele takrat, ko tega ni.

A še bolj mi je padlo v oči, da se ne pritožujemo, da ni tega in onega, ampak da ni točno določene vrste izdelka v trgovini, da ni suhega kvasa, trislojnega toaletnega papirja z najljubšo vonjavo, pirine moke, bio paradižnikove omake točno določene znamke … Kot glavna nabavna oseba v družini sem čutila velik pritisk ne le, da prinesem domov osnovna živila, ampak točno tiste kosmiče in točno tisti namaz … Nimam alergij, a kar pikčasta postanem, če otrok ne opazi polne vreče hrane in viha nos nad toplim, okusnim, hranljivim obrokom na mizi ter razočaran stoji pred polnim hladilnikom, ker v njem ne najde natanko tistega, kar...