Ko imaš ob sebi nekoga, ki razume tvojo bolečino

Pogosto se dogaja, da ljudje ne prenesejo, če se vpričo njih kdo joka. Vse bi naredili, da bi to preprečili. In zgodi se, da ga na vse načine tolažijo, samo da bi utihnil. Potem pa pogosto žalujoči res utihne, samo da ima mir. V duši pa mu je še naprej zelo hudo.
To mi je prihajalo na misel, ko sem se pogovarjala z gospo, ki ji je pred tremi tedni umrl mož. Takrat je bila v najbolj akutni fazi žalovanja in njen jok se mi je zdel zelo razumljiv. Vedela sem, da čez eno leto gotovo ne bo več tako, ampak v tem trenutku res ne more biti drugače, kot da joka. Potem sva se pogovarjali o možu, o lepih letih, ki sta jih skupaj preživela, o njegovi bolezni, pa tudi o otrocih in vnukih, ki tudi žalujejo. Vsak na svoj način. Potem mi je omenila, kako sta z devetletno vnukinjo skupaj jokali, pa so starši takoj protestirali, da ne sme jokati skupaj z otrokom. Res je upoštevala njihovo željo, ki pa je ni mogla po­vsem razumeti. Vnukinja...